Vrhnika - Rakitna

Dvodnevni pohod

        Dvodnevni izlet na konjskem hrbtu, je užitek in sprostitev za marsikaterega zemljana, zame pa še prav posebno. Malokdo ve, kaj vse doživiš in vidiš na taki poti, ki se vije skozi gozd, čez travnike in potočke. Potrebna je pa tudi pazljivost, saj te mimogrede oplazi veja, ki jo je sprožil jahač pred tabo.
        Sredi junija smo se nekateri jahači vrhniškega konjeniškega društva odločili, da gremo za dva dni od doma. Na dan odhoda se nas je zbralo šest, prišel pa je tudi Štefan, spremljevalec z avtom. Start iz Vrhnike je bil uspešen, a že v Bistri je lepa gostilna, in bil bi greh, če nebi spili jutranje kavice... Naslednji tak postanek je bil v vasi Breg pri Borovnici, potem pa samo še v hrib, ki se pa nikakor ni hotel končati. Prvi dve uri je šlo odlično, potem pa je Jožetovemu konjičku pošla sapa. Morali smo se ustaviti in kako urico počivat. No, saj je odmor prijal tudi jahačem, pa še razkužilo smo vzeli, Marjan pa je medtem razlagal, da to ni ta dolga pot, ampak srednja. Ja, vse poti vodijo v Rim. No, pa smo vseeno prišli do vrha, in zagledali smo Rakitno, tam na koncu pa hotel, kjer nas je čakalo kosilo. Konje smo privezali v gozdičku pred hotelom, spremljevalec nas je že čakal za mizo, in kaj hitro smo napolnili prazne trebuhe. Potem pa se je delo šele začelo. Postaviti tabor sredi gozda po žledolomu, ja to pa je izziv. Prevrnjena drevesa, polomljene veje, naplavine v potočku.... Ja, do večera smo kar dobro gibali, z mrakom pa je že gorel ogenj. Štefan je pripravljal podpeko, Janez in Vesna sta postavljala mali šotor in kopala zajetje, Roman in jaz sva postavila veliki šotor, Jože je pa konje krmil in napajal. Okrog devete ure se je vse umirilo, zadišalo pa je izpod žerjavice. Štefan je še malo začinil jed, dodal na pokrov malo žerjavice, in objavil, da bo večerja čez pol ure. Bil sem malo skeptičen, saj tako pečenega mesa še nisem jedel. V kastrolo je bilo nametano meso, krompir, jabolka, korenje in ne vem kaj še. Verjeli ali ne, take večerje ne dobiš v Sloveniji. Okusno, ravno prav začinjeno, sočno, skratka božansko. Po obilni večerji je Jože raztegnil harmoniko, petje je pa bilo bolj tako tako, saj nam je že pol kitic iz pesmi ušlo.
          Tema, žuborenje potočka, prasketanje ognja, hrzanje konj, skovik sove, smrčanje v sosednjem šotoru .....
          Kratka noč je bila, a zjutraj smo bili vsi kot rožice. Nakrmili in napojili smo konje, sedli okrog ognja in pili kavico. Pogovor je nanesel misel, da veliko premalo jahamo in takole v naravi prespimo. Bo že držalo, ampak letos je zaradi vremena skoraj nemogoče v naprej se kaj dogovoriti.
          Po zajtrku smo pospravili okolico, naložili kombi, osedlali konje in jo mahnili proti Dražici, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo. Ko smo prišli na Marjanov ranč, je tam že veselo pekel čevape in zrezke naš kuhar Štefan z pomočnico Julijo.

Sodelujoči: Štefan, Janez, Marjan, Roman, Jože, Vesna, Luka

Kožleški graben

Druženje  konjenikov                                                  

   Po letnem planu KD Vrhnika, smo člani društva 22.06. 2013 organizirali pohod in prenočitev konjenikov v Kožlješkem logu.

   Sobotno jutro je bilo kot nalašč lepo, in dovolj hladno za lahkotno ježo proti Pokojišču. Na razpotju Zavrh – Padež smo si privoščili kratek oddih in šilce ta močnega. Prav kmalu so konji postali nemirni, in morali smo naprej. Pot čez vas Pokojišče ni bila nič kaj prijetna zaradi asfalta, od Padeža naprej pa lep makadam v senci mogočnih dreves. Srečevali smo številne pohodnike in kolesarje, ki še vedo, kaj je lepa in čista narava. Prav kmalu smo prispeli do majhne jase, kjer smo bili dogovorjeni z lastnikom. Razsedlali smo prepotene konje, jih zdrgnili z šopi sena in nakrmili. Medtem je naš spremljevalec zakuril, pogrel golaž, in mizica pogrni se, že smo sedeli okrog velike mize iz brun. Pa kako je teknilo kosilo sredi tihe doline, dišeče po smreki. Žuborenje potočka ob poti je dodalo še zadnjo pikico, in že so misli odtavale v širjave. Popoldne je ležerno minilo, postavljanje velikega šotora, napajanje konj in že prišel je čas večerje. Bil sem prepričan, da je peka pasje radosti vsem znana, pa sem videl da ni tako. Bilo je kar nekaj smeha, a lačen ni ostal noben. Po večerji je Jože potegnil harmoniko iz spremljevalnega vozila, in pričela se je dolga in vesela noč.

   Jutro je bilo jasno, tiho, potoček pa je kar klical na osvežitev. Zdelo se mi je, da bo kar malo ozek za mojo glavo. Verjetno zaradi cvička. Vesna je že kuhala kavo, jaz sem pa hitro narezal slanino, jo popekel, dodal jajca in že smo imeli zajtrk za velikega mačka.

   Dopoldne je minilo v kramljanju, dogovarjanju za naprej, in pogajanju kdo bo kuhar za kosilo. Ojunačil se je Štefan, in tudi dokazal, da je žar zanj mala šala. Zadišalo je skozi gozd, in še mimoidoči so obotavljajoče odšli naprej. Po obilnem kosilu smo pospravili šotor in okolico, popili kavico, nato pa počasi odjezdili nazaj v hrupno dolino.

    Že nad Verdom smo začutili sparino, Vrhnika je bila pa kot velik kotel sopare. Mokri od znoja smo se poslovili, in odjahali vsak proti svojemu domu. Seveda z mislimi na prijeten hlad, ki smo ga uživali dva dni v navadni grapi.

Soudeleženci v užitkih jezdenja in narave: Kos Vesna, Štebe Janez, Švigelj Jože, Valentič Peter, Pristavec Marjan in spremljevalec konjenice Bedekovič Štefan.

                                                                                       Skupaj spackal:

                                                                                        Lampe Ludvik