DRUŽENJE KONJENIKOV
Na tekmi spretnostno jahanje »Vrhnika
2012« je pogovor nanesel na terensko jahanje, in kaj kmalu smo se dogovorili za
skupno konjenico. Pobudnik je bil Darko Zdešar, član Konjeniškega društva
zelena dolina iz občine Horjul, ki je bil tudi organizator in vodja
konjeniškega pohoda.
Sobotno jutro dvaindvajsetega septembra
ni kazalo prav lepega obraza, a dogovor je dogovor, ob deveti uri je odhod iz
Tojnic (Sinja gorica). Ob pol devetih sta že prijezdila dva konjenika iz
Borovnice, Pristavec Marjan in Roman Čepon. Malo pred deveto se je pripeljal še
Janez Štebe iz Logatca in Vesna Kos iz Ljubljane. Raztovorila sta konje,
osedlala in že smo z majhno zamudo hiteli proti Horjulu. Do Ligojne smo šli v
kasu, čez vas hodom do kamnoloma, tam pa zavili levo v gozdiček poln poti in
stezic. Ubrali smo srednjo pot in verjeli ali ne – bila je prava. Prijezdili
smo naravnost v Lipalco, od tam pa ob glavni cesti do Športnega društva Horjul.
Tu so nas že čakali Horjulski jahači Darko Zdešar, Janez Slovša- Bricel, Nejc Vrhovec in Primož Jereb s
pripravljenimi okrepčili.
Po krajšem postanku smo razvili zastavi,
se postavili v dve vrsti in odjahali čez vas do pokopališča. Tam smo se poklonili
v spomin na našega pokojnega prijatelja Janeza Trtnika »Mikl«, prižgali svečke in se zavedli, kako
krhko je življenje.
Od tam smo zamišljeni odjahali proti
Koreni. Strmina je upočasnila konje, odpirat se je začel razgled po dolini, in
še sonce je sramežljivo pokukalo skozi oblake. Iz zamaknjenosti me je
predramilo pokanje vej in rezget konj. Ozrem se nazaj, Nejc stoji na robu
strmine, kobila pa se poskuša pobrati nekaj metrov nižje v grmovju. Priskočila
sta Nejc in Bricel, ji pomagala, in kaj kmalu so prišli izpod roba na jaso.
Premočeni od napora, a srečni , da ni bilo kaj hujšega. Ja, terensko jahanje ni
hec, paziti moraš na vsakem koraku, saj je zdrs konja lahko usoden za oba. Bili
smo tik pod vrhom in do kmetije odprtih vrat pri Janš, je bila samo še minutka.
Pa smo spet sedeli, razglabljali o neljubem dogodku, se mastili z ocvirki »petkova potica« in srebali osvežilno pijačo.
Nejc je dobil prikolico in kobilo
odpeljal v dolino, Primoža je klicala punca in je moral takoj domov, in ostalo
nas je samo še sedem. Prav kmalu smo se še mi odpravili naprej preko Slevice in
Rožnika do Svetega Urha, kjer nas je čakal mežnar Godler. Ne boste verjeli,
ampak tako dobrega teranovega likerja še nisem pil, pa sem že marsikaj pokušal.
Ogledali smo si še razstavo kmečkega orodja, rezbarsko delavnico in cerkvico od
zunaj. Saj bi še ostali, ampak čas je priganjal.
Morali smo se posloviti in odpeketati
naprej mimo Podolnice na Lesno Brdo, kjer smo spet počivali in se naslajali ob
dobrotah gospodinje pri Gorjanc. Gostoljubnost ljudi na podeželju je nekaj, kar
se ne da ne opisat, ne narisat. Prav kmalu nas je pot vodila naprej proti
»Miklnovemu mostu« na Veliki vodi, nato pa na kosilo pri Jožetu Vrhovcu.
Tudi tukaj smo imeli kaj videti, saj so bili
tam že parkirani avtomobili od vojske, gasilcev, policije… Pa še cerkveni turn
je stal na travniku. Le osebja ni bilo nikjer. Končno smo pogruntali, da je to
hobi domačina, ki popravi in naredi vse kar se mu zazdi. Izjemno, ni kaj. Pa
tudi dobrodošlica ni bila kar tako, saj sta nas Jože in Tilka pričakala s
polnimi kozarčki Jegrovca in obloženo mizo. Že kar dobro utrujeni smo z
veseljem posedli, in se dodatno podprli.
Stekla je debata o doživetjih na poti,
in končni sklep je bil, da moramo kaj takega ponoviti v kratkem. Proti večeru
smo se poslovili od gospodarja in dobre kuharice, ter odjahali vsak proti
svojemu domu.
Raziskovati našo deželico na konju, je
res nekaj kar ne pozabiš kar tako, a sem moral vseeno to dati tudi na papir.
Lampe Ludvik
Dodajam nekaj slik, ki so bile
posnete med samim pohodom.
