Po mobijih smo se na hitro dogovorili za krajšo jahalno pustolovščino. Dobili smo se pri Štampetovem mostu (Luka, Janez, Srečko, Matjaž) in odjahali na Ljubljanski vrh.
V Dolgih talih smo se ustavili v brunarici vrhniških planincev, se malo okrepčali in hoteli že naprej, ko lej ga vraga, en konj je ušel. Prijatelj Srečko ima konja tako navajenega, da ga čaka na mestu. No, danes se je konju zazdelo tega dovolj in jo je popihal. Skočil sem v sedlo in urno za njim. Dohitel sem ga kar hitro, a na ozki poti ga nisem mogel prehiteti. Šele ko se je pot končala, sem ga obšel in obrnil. To je bilo na Skalnem vrhu. Na povodcu sem ga pripeljal nazaj in Srečko je lahko naprej jahal. Odšli smo proti Pokojišču, a že na cesti sem ugotovil da je moj konj brez podkve. Nič čudnega, saj v tistem skalovju kjer sem lovil Lakija ni za galopirat. Rezervna podkev, deset minut dela in že smo jahali naprej. Prav kmalu smo bili v gostilni na Pokojišču. Kosilo, dobra kapljica, počitek…..
Že smo hoteli iti, ko se zunaj zasliši topot kopit. Kdo je pa to??? Poglej si ga no… Saj to je Kontrabantar z svojimi jahači. Poznali smo se že od prej in že smo spet sedeli, klepetali, nekaj zapeli, nato pa – ja treba bo iti. Pred odhodom je nastala še slikica z kelnerco v naročju. No, kam gremo je bila pa še dilema. A nazaj domov, ali v Dolenjo vas. Po hitrem postopku smo se odločili, da nas žene ne bojo preveč pogrešale in že smo jezdili z ramo ob rami proti Slivnici. Če ne pridemo domov danes, bomo pa jutri. Pametna odločitev, saj je v skupini osmih jahačev zmeraj veselo. In res je bilo. Sledenje medvedu, dokaj hud padec Janeza, poln galop po ravnici…
Kmalu se je zmračilo. Še dobro da Kontrabantar pozna poti, ki so primerne za jahanje. Takrat se je pa pričelo - njihovi konji so začutili da se vračajo proti domu, pričeli so kasirat, prav kmalu so se spustili v galop, jaz in naša klapa pa za njimi, saj drugače bi se izgubili. Dokler je šlo po cesti je bilo kar v redu, ko smo pa zavili na travnik, me je bilo pa kar malo strah. Priznam, v trdi temi brez luči in na tujem terenu še nisem galopiral. Videlo se ni eno ped pred nosom, konji so pa šli kot da jih vrag goni. Zamolklo topotanje kopit v trdi temi ti požene adrenalin po žilah, srce razbija kot noro, ti pa samo glavo čim nižje, da te kakšna veja ne useka… DOŽIVETJE, ENKRATNO, ČUDOVITO – neponovljivo. Nisi slišal besede kar lep čas, le vodja se je vsake toliko oglasil – skupaj, ne zaostajaj.
No, kaj kmalu je čar izginil, saj smo zagledali luči. Vodja je rekel da so to Begunje. In res, prav kmalu smo zakorakali v gostilno in spet je bilo po stari navadi.
Kmalu smo odjezdili naprej proti Dolenji vasi. V lahkem drncu smo prejezdili še tistih nekaj kilometrov, in že smo bili na dvorišču kmetije, ki je mnogim znana po dobri hrani in kapljici – kmečki turizem KONTRABANTAR. Namestili smo konje, jih zdrgnili z senom, jih napojili in nakrmili, nato pa hajd na odojka in dobro vino. Prav kmalu smo peli kot štinglci v grmovju, pa tudi dobre glasbe in plesa ni manjkalo.
Proti jutru smo se zavlekli v postelje, a kaj kmalu smo morali iti krmit konje, saj jih je čakala še dolga pot nazaj do Vrhnike. Nazaj grede smo se ustavili še v Lomu, se malo odpočili in odjahali vsak k svojem domu. Ah ja, pa še ženi moram objasnit kje sem hodil dva dni.
Luka
Ni komentarjev:
Objavite komentar