Nekaj zapiskov, da ne gre stvar v pozabo.
Odločitev da odjezdimo na morje, je padla že pozimi 2006. Na dogovorjen dan smo se zbrali, resda v manjšem številu kot je bilo dogovorjeno, a vseeno. Bomo pa hitreje potovali.
Zbor je bil v Verdu pri našem kolovodji Srečkotu, saj pozna vse poti po naši deželici. Zbrali smo se samo štirje: Janez, Luka, Vlasta in seveda naš Srečko. Rana ura, zlata ura in tako smo ob 7h že odjezdili proti Logatcu po stari cesti in naprej proti Kalcam. Tu smo imeli že prvi postanek za jutranjo kavico pri Žaklju. Pot nas je vodila naprej po Rimski cesti, mimo trdnjave Lanišče, čez Hrušico proti Bukovju. Lepi gozdovi so nam ponujali senco in hlad, kar je tudi konjem ugajalo. V Bukovju smo se ustavili v vaškem bifeju, da se malo okrepčamo in odpočijemo. Poklepetali smo z domačini, beseda je dala besedo in vsi smo bili istega mnenja – na morje je najlepše iti s konjem. Ja, pa še res je. In smo odšli.
Naš naslednji cilj je bil Predjamski grad. Lepo za videt, poslikat in odpeketat naprej, saj je preveč pločevine. Pot nas vodi mimo Landola, Hruševja do Hudičevca, kjer imamo dogovorjeno večerjo in prenočišče. Tudi konji niso imeli nič proti, ko smo jim odpeli sedla, jih zdrgnili in nakrmili. Končno smo se lahko tudi sami uredili in se odpravili na večerjo. Zjutraj smo po obilnem zajtrku odjezdili naprej proti Lažam, mimo Senožeč, Gabrč do Dolenje ležeče. Tu smo imeli počitek, kosilo in prijeten klepet z domačini. Kmalu smo odjezdili naprej po lepih borovih gozdičkih, konjem je pa očitno postalo dolgčas od enakomerne hoje. Kar naenkrat so pričeli teči v rahlem drncu, pa malo hitreje in kmalu je prevladal konjski nagon v tekmovalnosti. Nastal je galop, da se je pošteno kadilo za nami. No prav, pa naj se malo zdivjajo, saj je pred nami lepa in dolga makadamska pot. Kar nekaj kilometrov. Kot bi mignil smo bili mimo Kozine in že se nam je bližala ovira. USTAVIIII !!! Ja, pa ustavi konja, ki se je ravno dobro ogrel. V zadnjem hipu nam je uspelo obrzdati konje. Pred nami je bila cesta, polna prometa. No kaj kmalu se je umirilo in mi smo jo hitro prečkali. Zopet smo jahali počasi, a nekaj ni bilo v redu. Poslušam, ja nekaj ni prav. Podkev. Kdo je brez podkve? Ja, kot po navadi, Janezova kobila je bosa. Kovanje. Kar prav pride rezervna podkev v bisagah. Hitro smo opravili in se podali naprej proti vasici Klanec. V prvem bifeju smo se malo okrepčali, konji so pa grozdje zobali. Ni kaj, kar prileglo se jim je.
Naprej smo do Ocizle tolkli asfalt, tam pa zavili levo čez Kras proti Socerbu. Čudovit razgled, a nimamo veliko časa. Moramo se spustiti do Kastelca, kjer smo dogovorjeni za hrano in prenočišče. Kar kmalu smo na kmetiji odprtih vrat, gospodinja že kuha, mi pa hitimo z delom okoli opreme in konj. Živali so srečni sveže trave, sena, briketov in vode, mi pa že pogledujemo proti vrtni uti, in se kar malo zbiti sesedemo po klopeh. Ja, to pa je rekreacija. Za vsako mišico točno veš, od kje do kje poteka. No, večerja je teknila, da že dolgo ne tako. Bila je pa tudi ena boljših večerij v moji zgodovini. Vsa čast dobri kuharici, njeni kuhi in dobremu refošku. Sem bom še prišel. Čakala nas je pa še ena dobra stvar – spanje na seniku in svežemu senu. Aromaterapija. Balzam za utrujene kosti.
Zjutraj smo se zbudili s prvim petelinjim petjem, utrujenosti pa ni bilo nikjer več. Čudežno je izginila. Po obilnem zajtrku smo korajžno zajahali, zavedajoč se, da je pred nami najtežji del naše poti. Spust čez Osp, iz 300 na 40m nadmorske višine. In to po ozki stezici, ki je še za človeka malo nevarna, kaj šele za konja. Ker pa je naš kolovodja Srečko, nas je tudi srečno dol pripeljal. V vasi smo napojili konje in že smo hiteli proti Plavljam. Tam nas je pričakal prijatelj iz prejšnjih let in nas povabil v klet. Ja, prijetno hladno, pa še odlično vince ima. Kar težko je bilo oditi naprej, a ni druge. Že v Jelarjih so nas domačini spet ustavili, in morali smo malo pokramljati z njimi. Kmalu se poslovimo in že ob 14h čofotamo s konji po morju. Konji so zadovoljni, mi pa tudi, saj nas čaka počitek in lenarjenje…..
Pa še dobrih 110 km jahanja proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar