sreda, 5. januar 2011

Vrhnika - Ankaran




Nekaj zapiskov, da ne gre stvar v pozabo.
Odločitev da odjezdimo na morje, je padla že pozimi 2006. Na dogovorjen dan smo se zbrali, resda v manjšem številu kot je bilo dogovorjeno, a vseeno. Bomo pa hitreje potovali.
Zbor je bil v Verdu pri našem kolovodji Srečkotu, saj pozna vse poti po naši deželici. Zbrali smo se samo štirje: Janez, Luka, Vlasta in seveda naš Srečko. Rana ura, zlata ura in tako smo ob 7h že odjezdili proti Logatcu po stari cesti in naprej proti Kalcam. Tu smo imeli že prvi postanek za jutranjo kavico pri Žaklju. Pot nas je vodila naprej po Rimski cesti, mimo trdnjave Lanišče, čez Hrušico proti Bukovju. Lepi gozdovi so nam ponujali senco in hlad, kar je tudi konjem ugajalo. V Bukovju smo se ustavili v vaškem bifeju, da se malo okrepčamo in odpočijemo. Poklepetali smo z domačini, beseda je dala besedo in vsi smo bili istega mnenja – na morje je najlepše iti s konjem. Ja, pa še res je. In smo odšli.
Naš naslednji cilj je bil Predjamski grad. Lepo za videt, poslikat in odpeketat naprej, saj je preveč pločevine. Pot nas vodi mimo Landola, Hruševja do Hudičevca, kjer imamo dogovorjeno večerjo in prenočišče. Tudi konji niso imeli nič proti, ko smo jim odpeli sedla, jih zdrgnili in nakrmili. Končno smo se lahko tudi sami uredili in se odpravili na večerjo. Zjutraj smo po obilnem zajtrku odjezdili naprej proti Lažam, mimo Senožeč, Gabrč do Dolenje ležeče. Tu smo imeli počitek, kosilo in prijeten klepet z domačini. Kmalu smo odjezdili naprej po lepih borovih gozdičkih, konjem je pa očitno postalo dolgčas od enakomerne hoje. Kar naenkrat so pričeli teči v rahlem drncu, pa malo hitreje in kmalu je prevladal konjski nagon v tekmovalnosti. Nastal je galop, da se je pošteno kadilo za nami. No prav, pa naj se malo zdivjajo, saj je pred nami lepa in dolga makadamska pot. Kar nekaj kilometrov. Kot bi mignil smo bili mimo Kozine in že se nam je bližala ovira. USTAVIIII !!! Ja, pa ustavi konja, ki se je ravno dobro ogrel. V zadnjem hipu nam je uspelo obrzdati konje. Pred nami je bila cesta, polna prometa. No kaj kmalu se je umirilo in mi smo jo hitro prečkali. Zopet smo jahali počasi, a nekaj ni bilo v redu. Poslušam, ja nekaj ni prav. Podkev. Kdo je brez podkve? Ja, kot po navadi, Janezova kobila je bosa. Kovanje. Kar prav pride rezervna podkev v bisagah. Hitro smo opravili in se podali naprej proti vasici Klanec. V prvem bifeju smo se malo okrepčali, konji so pa grozdje zobali. Ni kaj, kar prileglo se jim je.
Naprej smo do Ocizle tolkli asfalt, tam pa zavili levo čez Kras proti Socerbu. Čudovit razgled, a nimamo veliko časa. Moramo se spustiti do Kastelca, kjer smo dogovorjeni za hrano in prenočišče. Kar kmalu smo na kmetiji odprtih vrat, gospodinja že kuha, mi pa hitimo z delom okoli opreme in konj. Živali so srečni sveže trave, sena, briketov in vode, mi pa že pogledujemo proti vrtni uti, in se kar malo zbiti sesedemo po klopeh. Ja, to pa je rekreacija. Za vsako mišico točno veš, od kje do kje poteka. No, večerja je teknila, da že dolgo ne tako. Bila je pa tudi ena boljših večerij v moji zgodovini. Vsa čast dobri kuharici, njeni kuhi in dobremu refošku. Sem bom še prišel. Čakala nas je pa še ena dobra stvar – spanje na seniku in svežemu senu. Aromaterapija. Balzam za utrujene kosti.
Zjutraj smo se zbudili s prvim petelinjim petjem, utrujenosti pa ni bilo nikjer več. Čudežno je izginila. Po obilnem zajtrku smo korajžno zajahali, zavedajoč se, da je pred nami najtežji del naše poti. Spust čez Osp, iz 300 na 40m nadmorske višine. In to po ozki stezici, ki je še za človeka malo nevarna, kaj šele za konja. Ker pa je naš kolovodja Srečko, nas je tudi srečno dol pripeljal. V vasi smo napojili konje in že smo hiteli proti Plavljam. Tam nas je pričakal prijatelj iz prejšnjih let in nas povabil v klet. Ja, prijetno hladno, pa še odlično vince ima. Kar težko je bilo oditi naprej, a ni druge. Že v Jelarjih so nas domačini spet ustavili, in morali smo malo pokramljati z njimi. Kmalu se poslovimo in že ob 14h čofotamo s konji po morju. Konji so zadovoljni, mi pa tudi, saj nas čaka počitek in lenarjenje…..
Pa še dobrih 110 km jahanja proti domu.
Luka

ponedeljek, 3. januar 2011

Vrhnika - Pokojišče - Dolenja vas



Po mobijih smo se na hitro dogovorili za krajšo jahalno pustolovščino. Dobili smo se pri Štampetovem mostu (Luka, Janez, Srečko, Matjaž) in odjahali na Ljubljanski vrh.

V Dolgih talih smo se ustavili v brunarici vrhniških planincev, se malo okrepčali in hoteli že naprej, ko lej ga vraga, en konj je ušel. Prijatelj Srečko ima konja tako navajenega, da ga čaka na mestu. No, danes se je konju zazdelo tega dovolj in jo je popihal. Skočil sem v sedlo in urno za njim. Dohitel sem ga kar hitro, a na ozki poti ga nisem mogel prehiteti. Šele ko se je pot končala, sem ga obšel in obrnil. To je bilo na Skalnem vrhu. Na povodcu sem ga pripeljal nazaj in Srečko je lahko naprej jahal. Odšli smo proti Pokojišču, a že na cesti sem ugotovil da je moj konj brez podkve. Nič čudnega, saj v tistem skalovju kjer sem lovil Lakija ni za galopirat. Rezervna podkev, deset minut dela in že smo jahali naprej. Prav kmalu smo bili v gostilni na Pokojišču. Kosilo, dobra kapljica, počitek…..

Že smo hoteli iti, ko se zunaj zasliši topot kopit. Kdo je pa to??? Poglej si ga no… Saj to je Kontrabantar z svojimi jahači. Poznali smo se že od prej in že smo spet sedeli, klepetali, nekaj zapeli, nato pa – ja treba bo iti. Pred odhodom je nastala še slikica z kelnerco v naročju. No, kam gremo je bila pa še dilema. A nazaj domov, ali v Dolenjo vas. Po hitrem postopku smo se odločili, da nas žene ne bojo preveč pogrešale in že smo jezdili z ramo ob rami proti Slivnici. Če ne pridemo domov danes, bomo pa jutri. Pametna odločitev, saj je v skupini osmih jahačev zmeraj veselo. In res je bilo. Sledenje medvedu, dokaj hud padec Janeza, poln galop po ravnici…

Kmalu se je zmračilo. Še dobro da Kontrabantar pozna poti, ki so primerne za jahanje. Takrat se je pa pričelo - njihovi konji so začutili da se vračajo proti domu, pričeli so kasirat, prav kmalu so se spustili v galop, jaz in naša klapa pa za njimi, saj drugače bi se izgubili. Dokler je šlo po cesti je bilo kar v redu, ko smo pa zavili na travnik, me je bilo pa kar malo strah. Priznam, v trdi temi brez luči in na tujem terenu še nisem galopiral. Videlo se ni eno ped pred nosom, konji so pa šli kot da jih vrag goni. Zamolklo topotanje kopit v trdi temi ti požene adrenalin po žilah, srce razbija kot noro, ti pa samo glavo čim nižje, da te kakšna veja ne useka… DOŽIVETJE, ENKRATNO, ČUDOVITO – neponovljivo. Nisi slišal besede kar lep čas, le vodja se je vsake toliko oglasil – skupaj, ne zaostajaj.

No, kaj kmalu je čar izginil, saj smo zagledali luči. Vodja je rekel da so to Begunje. In res, prav kmalu smo zakorakali v gostilno in spet je bilo po stari navadi.

Kmalu smo odjezdili naprej proti Dolenji vasi. V lahkem drncu smo prejezdili še tistih nekaj kilometrov, in že smo bili na dvorišču kmetije, ki je mnogim znana po dobri hrani in kapljici – kmečki turizem KONTRABANTAR. Namestili smo konje, jih zdrgnili z senom, jih napojili in nakrmili, nato pa hajd na odojka in dobro vino. Prav kmalu smo peli kot štinglci v grmovju, pa tudi dobre glasbe in plesa ni manjkalo.

Proti jutru smo se zavlekli v postelje, a kaj kmalu smo morali iti krmit konje, saj jih je čakala še dolga pot nazaj do Vrhnike. Nazaj grede smo se ustavili še v Lomu, se malo odpočili in odjahali vsak k svojem domu. Ah ja, pa še ženi moram objasnit kje sem hodil dva dni.

Luka