Slike

 

Vrhnika - Rakitna

Dvodnevni pohod

        Dvodnevni izlet na konjskem hrbtu, je užitek in sprostitev za marsikaterega zemljana, zame pa še prav posebno. Malokdo ve, kaj vse doživiš in vidiš na taki poti, ki se vije skozi gozd, čez travnike in potočke. Potrebna je pa tudi pazljivost, saj te mimogrede oplazi veja, ki jo je sprožil jahač pred tabo.
        Sredi junija smo se nekateri jahači vrhniškega konjeniškega društva odločili, da gremo za dva dni od doma. Na dan odhoda se nas je zbralo šest, prišel pa je tudi Štefan, spremljevalec z avtom. Start iz Vrhnike je bil uspešen, a že v Bistri je lepa gostilna, in bil bi greh, če nebi spili jutranje kavice... Naslednji tak postanek je bil v vasi Breg pri Borovnici, potem pa samo še v hrib, ki se pa nikakor ni hotel končati. Prvi dve uri je šlo odlično, potem pa je Jožetovemu konjičku pošla sapa. Morali smo se ustaviti in kako urico počivat. No, saj je odmor prijal tudi jahačem, pa še razkužilo smo vzeli, Marjan pa je medtem razlagal, da to ni ta dolga pot, ampak srednja. Ja, vse poti vodijo v Rim. No, pa smo vseeno prišli do vrha, in zagledali smo Rakitno, tam na koncu pa hotel, kjer nas je čakalo kosilo. Konje smo privezali v gozdičku pred hotelom, spremljevalec nas je že čakal za mizo, in kaj hitro smo napolnili prazne trebuhe. Potem pa se je delo šele začelo. Postaviti tabor sredi gozda po žledolomu, ja to pa je izziv. Prevrnjena drevesa, polomljene veje, naplavine v potočku.... Ja, do večera smo kar dobro gibali, z mrakom pa je že gorel ogenj. Štefan je pripravljal podpeko, Janez in Vesna sta postavljala mali šotor in kopala zajetje, Roman in jaz sva postavila veliki šotor, Jože je pa konje krmil in napajal. Okrog devete ure se je vse umirilo, zadišalo pa je izpod žerjavice. Štefan je še malo začinil jed, dodal na pokrov malo žerjavice, in objavil, da bo večerja čez pol ure. Bil sem malo skeptičen, saj tako pečenega mesa še nisem jedel. V kastrolo je bilo nametano meso, krompir, jabolka, korenje in ne vem kaj še. Verjeli ali ne, take večerje ne dobiš v Sloveniji. Okusno, ravno prav začinjeno, sočno, skratka božansko. Po obilni večerji je Jože raztegnil harmoniko, petje je pa bilo bolj tako tako, saj nam je že pol kitic iz pesmi ušlo.
          Tema, žuborenje potočka, prasketanje ognja, hrzanje konj, skovik sove, smrčanje v sosednjem šotoru .....
          Kratka noč je bila, a zjutraj smo bili vsi kot rožice. Nakrmili in napojili smo konje, sedli okrog ognja in pili kavico. Pogovor je nanesel misel, da veliko premalo jahamo in takole v naravi prespimo. Bo že držalo, ampak letos je zaradi vremena skoraj nemogoče v naprej se kaj dogovoriti.
          Po zajtrku smo pospravili okolico, naložili kombi, osedlali konje in jo mahnili proti Dražici, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo. Ko smo prišli na Marjanov ranč, je tam že veselo pekel čevape in zrezke naš kuhar Štefan z pomočnico Julijo.

Sodelujoči: Štefan, Janez, Marjan, Roman, Jože, Vesna, Luka

Kožleški graben

Druženje  konjenikov                                                  

   Po letnem planu KD Vrhnika, smo člani društva 22.06. 2013 organizirali pohod in prenočitev konjenikov v Kožlješkem logu.

   Sobotno jutro je bilo kot nalašč lepo, in dovolj hladno za lahkotno ježo proti Pokojišču. Na razpotju Zavrh – Padež smo si privoščili kratek oddih in šilce ta močnega. Prav kmalu so konji postali nemirni, in morali smo naprej. Pot čez vas Pokojišče ni bila nič kaj prijetna zaradi asfalta, od Padeža naprej pa lep makadam v senci mogočnih dreves. Srečevali smo številne pohodnike in kolesarje, ki še vedo, kaj je lepa in čista narava. Prav kmalu smo prispeli do majhne jase, kjer smo bili dogovorjeni z lastnikom. Razsedlali smo prepotene konje, jih zdrgnili z šopi sena in nakrmili. Medtem je naš spremljevalec zakuril, pogrel golaž, in mizica pogrni se, že smo sedeli okrog velike mize iz brun. Pa kako je teknilo kosilo sredi tihe doline, dišeče po smreki. Žuborenje potočka ob poti je dodalo še zadnjo pikico, in že so misli odtavale v širjave. Popoldne je ležerno minilo, postavljanje velikega šotora, napajanje konj in že prišel je čas večerje. Bil sem prepričan, da je peka pasje radosti vsem znana, pa sem videl da ni tako. Bilo je kar nekaj smeha, a lačen ni ostal noben. Po večerji je Jože potegnil harmoniko iz spremljevalnega vozila, in pričela se je dolga in vesela noč.

   Jutro je bilo jasno, tiho, potoček pa je kar klical na osvežitev. Zdelo se mi je, da bo kar malo ozek za mojo glavo. Verjetno zaradi cvička. Vesna je že kuhala kavo, jaz sem pa hitro narezal slanino, jo popekel, dodal jajca in že smo imeli zajtrk za velikega mačka.

   Dopoldne je minilo v kramljanju, dogovarjanju za naprej, in pogajanju kdo bo kuhar za kosilo. Ojunačil se je Štefan, in tudi dokazal, da je žar zanj mala šala. Zadišalo je skozi gozd, in še mimoidoči so obotavljajoče odšli naprej. Po obilnem kosilu smo pospravili šotor in okolico, popili kavico, nato pa počasi odjezdili nazaj v hrupno dolino.

    Že nad Verdom smo začutili sparino, Vrhnika je bila pa kot velik kotel sopare. Mokri od znoja smo se poslovili, in odjahali vsak proti svojemu domu. Seveda z mislimi na prijeten hlad, ki smo ga uživali dva dni v navadni grapi.

Soudeleženci v užitkih jezdenja in narave: Kos Vesna, Štebe Janez, Švigelj Jože, Valentič Peter, Pristavec Marjan in spremljevalec konjenice Bedekovič Štefan.

                                                                                       Skupaj spackal:

                                                                                        Lampe Ludvik

Vrhnika - Horjul - Korena

                                                 

    DRUŽENJE  KONJENIKOV

       Na tekmi spretnostno jahanje »Vrhnika 2012« je pogovor nanesel na terensko jahanje, in kaj kmalu smo se dogovorili za skupno konjenico. Pobudnik je bil Darko Zdešar, član Konjeniškega društva zelena dolina iz občine Horjul, ki je bil tudi organizator in vodja konjeniškega pohoda.

       Sobotno jutro dvaindvajsetega septembra ni kazalo prav lepega obraza, a dogovor je dogovor, ob deveti uri je odhod iz Tojnic (Sinja gorica). Ob pol devetih sta že prijezdila dva konjenika iz Borovnice, Pristavec Marjan in Roman Čepon. Malo pred deveto se je pripeljal še Janez Štebe iz Logatca in Vesna Kos iz Ljubljane. Raztovorila sta konje, osedlala in že smo z majhno zamudo hiteli proti Horjulu. Do Ligojne smo šli v kasu, čez vas hodom do kamnoloma, tam pa zavili levo v gozdiček poln poti in stezic. Ubrali smo srednjo pot in verjeli ali ne – bila je prava. Prijezdili smo naravnost v Lipalco, od tam pa ob glavni cesti do Športnega društva Horjul. Tu so nas že čakali Horjulski jahači Darko Zdešar, Janez  Slovša- Bricel, Nejc Vrhovec in Primož Jereb s pripravljenimi okrepčili.

       Po krajšem postanku smo razvili zastavi, se postavili v dve vrsti in odjahali čez vas do pokopališča. Tam smo se poklonili v spomin na našega pokojnega prijatelja Janeza Trtnika   »Mikl«, prižgali svečke in se zavedli, kako krhko je življenje.

       Od tam smo zamišljeni odjahali proti Koreni. Strmina je upočasnila konje, odpirat se je začel razgled po dolini, in še sonce je sramežljivo pokukalo skozi oblake. Iz zamaknjenosti me je predramilo pokanje vej in rezget konj. Ozrem se nazaj, Nejc stoji na robu strmine, kobila pa se poskuša pobrati nekaj metrov nižje v grmovju. Priskočila sta Nejc in Bricel, ji pomagala, in kaj kmalu so prišli izpod roba na jaso. Premočeni od napora, a srečni , da ni bilo kaj hujšega. Ja, terensko jahanje ni hec, paziti moraš na vsakem koraku, saj je zdrs konja lahko usoden za oba. Bili smo tik pod vrhom in do kmetije odprtih vrat pri Janš, je bila samo še minutka. Pa smo spet sedeli, razglabljali o neljubem dogodku, se mastili z ocvirki  »petkova potica« in srebali osvežilno pijačo.

        Nejc je dobil prikolico in kobilo odpeljal v dolino, Primoža je klicala punca in je moral takoj domov, in ostalo nas je samo še sedem. Prav kmalu smo se še mi odpravili naprej preko Slevice in Rožnika do Svetega Urha, kjer nas je čakal mežnar Godler. Ne boste verjeli, ampak tako dobrega teranovega likerja še nisem pil, pa sem že marsikaj pokušal. Ogledali smo si še razstavo kmečkega orodja, rezbarsko delavnico in cerkvico od zunaj. Saj bi še ostali, ampak čas je priganjal.

        Morali smo se posloviti in odpeketati naprej mimo Podolnice na Lesno Brdo, kjer smo spet počivali in se naslajali ob dobrotah gospodinje pri Gorjanc. Gostoljubnost ljudi na podeželju je nekaj, kar se ne da ne opisat, ne narisat. Prav kmalu nas je pot vodila naprej proti »Miklnovemu mostu« na Veliki vodi, nato pa na kosilo pri Jožetu Vrhovcu.

         Tudi tukaj smo imeli kaj videti, saj so bili tam že parkirani avtomobili od vojske, gasilcev, policije… Pa še cerkveni turn je stal na travniku. Le osebja ni bilo nikjer. Končno smo pogruntali, da je to hobi domačina, ki popravi in naredi vse kar se mu zazdi. Izjemno, ni kaj. Pa tudi dobrodošlica ni bila kar tako, saj sta nas Jože in Tilka pričakala s polnimi kozarčki Jegrovca in obloženo mizo. Že kar dobro utrujeni smo z veseljem posedli, in se dodatno podprli.

         Stekla je debata o doživetjih na poti, in končni sklep je bil, da moramo kaj takega ponoviti v kratkem. Proti večeru smo se poslovili od gospodarja in dobre kuharice, ter odjahali vsak proti svojemu domu.

         Raziskovati našo deželico na konju, je res nekaj kar ne pozabiš kar tako, a sem moral vseeno to dati tudi na papir.

                                                                                             Lampe Ludvik

     Dodajam nekaj slik, ki so bile

     posnete med samim pohodom.

Vrhnika - Dolenja vas

DVODNEVNI POHOD KONJENIKOV

   Dogovor o dvodnevni konjenici je stekel po telefonu, saj smo konjeniki vrhniškega konjeniškega društva razkropljeni po petih občinah. Vrhniška, ki je med temi največja, premore le štiri osivele konjenike, podmladka pa ni.

    Sončno soboto 20.10. smo se zbrali in ob 10.00 odjahali z Vrhnike proti Logatcu, po stari makadamski poti mimo Štampetovega mosta in kaj kmalu prišli do Loma, kjer je bil prvi postanek. Dopoldanska kavica je prijala vsem, še posebno meni. Po krajšem postanku smo odjahali naprej proti Podskrajniku in naprej do Dolenje vasi. Z dobrim vodnikom smo pot podaljšali za kakih 10 km, in si ogledali še Bezuljak in Begunje pri Cerknici. Ker pa vse poti vodijo v Rim, smo tudi mi prispeli do cilja malo po tretji uri popoldne. Sledilo je delo z konji, saj so bili kar dobro utrujeni od dokaj dolge poti. Končno smo lahko poskrbeli tudi zase. Kmetija odprtih vrat pri »Kontrabantarju« je znana daleč naokoli, in to ne zastonj. Domača kuhinja, ambient za vikat, odlična postrežba, pa še prenočišče na seniku. Ko vse to sešteješ, ti srce kar poskoči od veselja.

     Po dooolgi noči z malo spanca smo zjutraj krmili konje, se dogovarjali o nadaljni poti in končno zaključili, da se nam nikamor ne mudi. Odšli smo v jedilnico in se dobro okrepčali z dobrotami, ki jim še imena ne vem. Okoli devete ure smo se poslovili od domačih in odjahali v megleno jutro Cerkniškega jezera. Pot nas je vodila proti Kožljeku, kjer smo bili dogovorjeni za postanek. Zopet dobra kuhinja, kapljica rujnega in dobre volje na pretek. Po dobri urici postanka smo pohiteli naprej proti Pokojišču, saj tudi tam Bog roko ven moli. Po krajšem klepetu z »oštirjem« smo odpeketali proti Vrhniki in ob petih popoldne že prispeli domov. Vsi celi in zdravi, le pas na hlačah je bil popuščen zaradi obilice dobrega.

     Od tukaj vabim mlajše konjarje, da se nam pridružijo na takih in podobnih poteh.

                                      Konjeniško društvo Vrhnika

                                                  Lampe Ludvik

Cerknica

Kožljek

Pokojišče

Megleno dopoldne na cerkniškem jezeru.

Počitek in kosilo na turistični kmetiji.

Na razpotju, desno gostilna, levo domov.

Vsi desno.

Vrhnika - Ankaran

Nekaj zapiskov, da ne gre stvar v pozabo.

Odločitev da odjezdimo na morje, je padla že pozimi 2006. Na dogovorjen dan smo se zbrali, resda v manjšem številu kot je bilo dogovorjeno, a vseeno. Bomo pa hitreje potovali.

Zbor je bil v Verdu pri našem kolovodji Srečkotu, saj pozna vse poti po naši deželici. Zbrali smo se samo štirje: Janez, Luka, Vlasta in seveda naš Srečko. Rana ura, zlata ura in tako smo ob 7h že odjezdili proti Logatcu po stari cesti in naprej proti Kalcam. Tu smo imeli že prvi postanek za jutranjo kavico pri Žaklju. Pot nas je vodila naprej po Rimski cesti, mimo trdnjave Lanišče, čez Hrušico proti Bukovju. Lepi gozdovi so nam ponujali senco in hlad, kar je tudi konjem ugajalo. V Bukovju smo se ustavili v vaškem bifeju, da se malo okrepčamo in odpočijemo. Poklepetali smo z domačini, beseda je dala besedo in vsi smo bili istega mnenja – na morje je najlepše iti s konjem. Ja, pa še res je. In smo odšli.

Naš naslednji cilj je bil Predjamski grad. Lepo za videt, poslikat in odpeketat naprej, saj je preveč pločevine. Pot nas vodi mimo Landola, Hruševja do Hudičevca, kjer imamo dogovorjeno večerjo in prenočišče. Tudi konji niso imeli nič proti, ko smo jim odpeli sedla, jih zdrgnili in nakrmili. Končno smo se lahko tudi sami uredili in se odpravili na večerjo. Zjutraj smo po obilnem zajtrku odjezdili naprej proti Lažam, mimo Senožeč, Gabrč do Dolenje ležeče. Tu smo imeli počitek, kosilo in prijeten klepet z domačini. Kmalu smo odjezdili naprej po lepih borovih gozdičkih, konjem je pa očitno postalo dolgčas od enakomerne hoje. Kar naenkrat so pričeli teči v rahlem drncu, pa malo hitreje in kmalu je prevladal konjski nagon v tekmovalnosti. Nastal je galop, da se je pošteno kadilo za nami. No prav, pa naj se malo zdivjajo, saj je pred nami lepa in dolga makadamska pot. Kar nekaj kilometrov. Kot bi mignil smo bili mimo Kozine in že se nam je bližala ovira. USTAVIIII !!! Ja, pa ustavi konja, ki se je ravno dobro ogrel. V zadnjem hipu nam je uspelo obrzdati konje. Pred nami je bila cesta, polna prometa. No kaj kmalu se je umirilo in mi smo jo hitro prečkali. Zopet smo jahali počasi, a nekaj ni bilo v redu. Poslušam, ja nekaj ni prav. Podkev. Kdo je brez podkve? Ja, kot po navadi, Janezova kobila je bosa. Kovanje. Kar prav pride rezervna podkev v bisagah. Hitro smo opravili in se podali naprej proti vasici Klanec. V prvem bifeju smo se malo okrepčali, konji so pa grozdje zobali. Ni kaj, kar prileglo se jim je.

Naprej smo do Ocizle tolkli asfalt, tam pa zavili levo čez Kras proti Socerbu. Čudovit razgled, a nimamo veliko časa. Moramo se spustiti do Kastelca, kjer smo dogovorjeni za hrano in prenočišče. Kar kmalu smo na kmetiji odprtih vrat, gospodinja že kuha, mi pa hitimo z delom okoli opreme in konj. Živali so srečni sveže trave, sena, briketov in vode, mi pa že pogledujemo proti vrtni uti, in se kar malo zbiti sesedemo po klopeh. Ja, to pa je rekreacija. Za vsako mišico točno veš, od kje do kje poteka. No, večerja je teknila, da že dolgo ne tako. Bila je pa tudi ena boljših večerij v moji zgodovini. Vsa čast dobri kuharici, njeni kuhi in dobremu refošku. Sem bom še prišel. Čakala nas je pa še ena dobra stvar – spanje na seniku in svežemu senu. Aromaterapija. Balzam za utrujene kosti.

Zjutraj smo se zbudili s prvim petelinjim petjem, utrujenosti pa ni bilo nikjer več. Čudežno je izginila. Po obilnem zajtrku smo korajžno zajahali, zavedajoč se, da je pred nami najtežji del naše poti. Spust čez Osp, iz 300 na 40m nadmorske višine. In to po ozki stezici, ki je še za človeka malo nevarna, kaj šele za konja. Ker pa je naš kolovodja Srečko, nas je tudi srečno dol pripeljal. V vasi smo napojili konje in že smo hiteli proti Plavljam. Tam nas je pričakal prijatelj iz prejšnjih let in nas povabil v klet. Ja, prijetno hladno, pa še odlično vince ima. Kar težko je bilo oditi naprej, a ni druge. Že v Jelarjih so nas domačini spet ustavili, in morali smo malo pokramljati z njimi. Kmalu se poslovimo in že ob 14h čofotamo s konji po morju. Konji so zadovoljni, mi pa tudi, saj nas čaka počitek in lenarjenje…..

Pa še dobrih 110 km jahanja proti domu.

Luka

Vrhnika - Pokojišče - Dolenja vas

Po mobijih smo se na hitro dogovorili za krajšo jahalno pustolovščino. Dobili smo se pri Štampetovem mostu (Luka, Janez, Srečko, Matjaž) in odjahali na Ljubljanski vrh.

V Dolgih talih smo se ustavili v brunarici vrhniških planincev, se malo okrepčali in hoteli že naprej, ko lej ga vraga, en konj je ušel. Prijatelj Srečko ima konja tako navajenega, da ga čaka na mestu. No, danes se je konju zazdelo tega dovolj in jo je popihal. Skočil sem v sedlo in urno za njim. Dohitel sem ga kar hitro, a na ozki poti ga nisem mogel prehiteti. Šele ko se je pot končala, sem ga obšel in obrnil. To je bilo na Skalnem vrhu. Na povodcu sem ga pripeljal nazaj in Srečko je lahko naprej jahal. Odšli smo proti Pokojišču, a že na cesti sem ugotovil da je moj konj brez podkve. Nič čudnega, saj v tistem skalovju kjer sem lovil Lakija ni za galopirat. Rezervna podkev, deset minut dela in že smo jahali naprej. Prav kmalu smo bili v gostilni na Pokojišču. Kosilo, dobra kapljica, počitek…..

Že smo hoteli iti, ko se zunaj zasliši topot kopit. Kdo je pa to??? Poglej si ga no… Saj to je Kontrabantar z svojimi jahači. Poznali smo se že od prej in že smo spet sedeli, klepetali, nekaj zapeli, nato pa – ja treba bo iti. Pred odhodom je nastala še slikica z kelnerco v naročju. No, kam gremo je bila pa še dilema. A nazaj domov, ali v Dolenjo vas. Po hitrem postopku smo se odločili, da nas žene ne bojo preveč pogrešale in že smo jezdili z ramo ob rami proti Slivnici. Če ne pridemo domov danes, bomo pa jutri. Pametna odločitev, saj je v skupini osmih jahačev zmeraj veselo. In res je bilo. Sledenje medvedu, dokaj hud padec Janeza, poln galop po ravnici…

Kmalu se je zmračilo. Še dobro da Kontrabantar pozna poti, ki so primerne za jahanje. Takrat se je pa pričelo - njihovi konji so začutili da se vračajo proti domu, pričeli so kasirat, prav kmalu so se spustili v galop, jaz in naša klapa pa za njimi, saj drugače bi se izgubili. Dokler je šlo po cesti je bilo kar v redu, ko smo pa zavili na travnik, me je bilo pa kar malo strah. Priznam, v trdi temi brez luči in na tujem terenu še nisem galopiral. Videlo se ni eno ped pred nosom, konji so pa šli kot da jih vrag goni. Zamolklo topotanje kopit v trdi temi ti požene adrenalin po žilah, srce razbija kot noro, ti pa samo glavo čim nižje, da te kakšna veja ne useka… DOŽIVETJE, ENKRATNO, ČUDOVITO – neponovljivo. Nisi slišal besede kar lep čas, le vodja se je vsake toliko oglasil – skupaj, ne zaostajaj.

No, kaj kmalu je čar izginil, saj smo zagledali luči. Vodja je rekel da so to Begunje. In res, prav kmalu smo zakorakali v gostilno in spet je bilo po stari navadi.

Kmalu smo odjezdili naprej proti Dolenji vasi. V lahkem drncu smo prejezdili še tistih nekaj kilometrov, in že smo bili na dvorišču kmetije, ki je mnogim znana po dobri hrani in kapljici – kmečki turizem KONTRABANTAR. Namestili smo konje, jih zdrgnili z senom, jih napojili in nakrmili, nato pa hajd na odojka in dobro vino. Prav kmalu smo peli kot štinglci v grmovju, pa tudi dobre glasbe in plesa ni manjkalo.

Proti jutru smo se zavlekli v postelje, a kaj kmalu smo morali iti krmit konje, saj jih je čakala še dolga pot nazaj do Vrhnike. Nazaj grede smo se ustavili še v Lomu, se malo odpočili in odjahali vsak k svojem domu. Ah ja, pa še ženi moram objasnit kje sem hodil dva dni.

Luka